V spomin na dogodke iz leta 1934, ko so zahteve zasavskih rudarjev po izboljšanju socialnih razmer prerasle v eno največjih stavk v zgodovini slovenskega rudarstva, so v Kočevju od leta 1955 vsakega 3. julija praznovali praznik rudarjev. Jutranja budnica rudarske godbe, dela prost dan, zabave s plesom in športna tekmovanja so zaznamovala 3. julij, a je rudarski praznik z zaprtjem rudnika izumrl. Pokrajinski muzej Kočevje je praznik delno obudil leta 2006 s t .i. srečanji rudarjev. Ker je letos srečanje organiziral dan prej, je prestavitev datuma morebiti zmedla kakšnega od rudarjev. Obenem pa v muzeju opažajo, da je rudarjev vse manj. Le sedem rudarjev oz. svojcev rudarjev je v petek obujalo spomine na zlato dobo rudnika. Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje, je povedala, da je pred desetletjem in pol na srečanje prišlo tudi 40 ljudi in več.
Letos se praznika ni udeležila niti Metka Fink, ki je s 105. leti najstarejša knapovka. Pred štirimi leti je za naš radio tako obujala spomine:
Začetki kočevskega rudarjenja segajo v leto 1803, ko je knez Viljem Auersperg, lastnik železarne na Dvoru, dobil eno jamsko mero premoga. 17 let kasneje je rudosledno pravico prejel tudi Ivan Röthel, sredi 19. stoletja pa je bilo v okolici Trate že več kopov. Večino jamskih mer je konec 19. stoletja odkupila Trboveljska premogokopna družba, z gradnjo železnice pa se je začela zlata doba kočevskega rudnika. Ta je v najboljših časih zaposloval preko 800 ljudi. Rudnik ni zgolj dajal kruh številnim družinam, temveč z vzporednimi aktivnostmi močno zaznamoval življenje v mestu ob Rinži. Ideja o stalni zbirki oz. stalni razstavi o rudniku rjavega premoga je postala aktualna leta 2005, ko je muzej pripravil razstavo. Vesna Jerbič Perko o tem, ali se je na področju urejanja stalne razstave kaj premaknilo:
Rudnik rjavega premoga Kočevje so zaradi izčrpanosti dokončno zaprli pred 43 leti. Postopoma je na njegovem mestu nastalo Rudniško jezero.